Nagrobni spomenik

Ste se ob obisku pokopališča kdaj vprašali, zakaj nekateri grobovi pritegnejo več pozornosti kot drugi? Eden od razlogov je gotovo cvetje oziroma vzdrževanost groba, drugi pa je sama zasnova groba.

Večina ljudi se strinja, da je grob poslednje počivališče njihovih ljubljenih oziroma najdražjih, vendar grob kljub temu ohranja precej neoseben. Odločijo se za klasičen nagrobnik v obliki plošče, za obrobo, cvetje in lučko. To je morda res sprejemljiva klasika, vendar deluje v primerjavi s spomini, ki jih imamo na preminulo osebo, precej nenavadno. Grob je mesto spomina na ljubljene, kraj bolečine in hkrati veselja ter sreče ob lepih spominih – in to naj bi odražal tudi njegov videz.

Glede na to, da je pri nas na področju urejanja grobov dovoljeno marsikaj, se velja zamisliti o tem, zakaj niso grobovi nekoliko bolj personalizirani. Nagrobni spomenik je namreč lahko veliko več koz plošča z imenom, priimkom in datumom rojstva ter smrti. Ime, priimek in številke ne povedo veliko o osebi, ki smo jo imeli radi. Ničesar ne povedo o tem, kakšna je bila, zakaj nam je bila tako pri srcu, in kaj je bilo najbolj pri srcu njej. Pa vendarle bi lahko to povedali na toliko enostavnih načinov – z mislijo ali verzom, ki odraža življenjsko filozofijo te osebe, z ikono ali figuro, ki priča o stvareh, ki jim je bila predana, z nagrobnikom posebne oblike, ki priča o njenih strasteh ali dosežkih.

Mesto spomina, ki je več kot kraj poslednjega počitka z imenom in letnicami, je seveda treba premišljeno načrtovati. Za marsikoga je zaradi bolečine ob izgubi to takoj po pogrebu težko, zato je prav, da si vzamemo nekaj več časa. Čas žalovanja je pogosto prepoln čustev, da bi lahko o tem razmišljali trezno – a ko ta mine, se velja potruditi. Nenazadnje gre za spomin na pomembno osebo, ki jo želimo za vedno ohraniti v srcu in se je spominjati po skupnih srečnih trenutkih, prav tako pa ji izkazati zahvalo in spoštovanje.